27. marec – svetovni dan gledališča in zgodbe okoli nas

Življenje je sestavljeno iz mnogo zgodb. Na svetovni dan gledališča smo bili na zgodbe še bolj pozorni. Kje vse se skrivajo? V pripovednih besedilih? Zagotovo. Na dramskih odrih? Ja, itak. Kaj pa v pesmih? Ja, tudi v pesmih. Pri pouku slovenščine jih beremo in se iz njih učimo. In tako bolje razumemo svet okoli sebe in lastno preteklost.

Z devetošolci smo našli nekaj zgodb na primer v Gregorčičevi Soči in v Prešernovi Zdravljici.

Nekaj misli:

Soča mi pripoveduje zgodbo o življenju na splošno. Pri izviru je Soča živahna kot otrok, ki se veliko igra. Sčasoma se njen tok umiri, tako kot se umiri človek pod težo različnih težav, bolezni, žalosti. Soče to ne ustavi, ampak se bori še naprej za svoj obstoj. (Nejc Vrhovec, 9. a)

Soča mi pripoveduje zgodbo o slovenskem ozemlju, še posebej o Primorski. Kaj vse so morali naši predniki pretrpeti, da je Primorska ostala slovenska! Upam, da nam teh grozot ne bo treba nikoli več doživeti in da Slovenci sedaj razumemo, da nič ni samoumevno – tudi lastna država ne. (Patricija Sluga, 9. a)

Zdravljica mi pripoveduje zgodbo o domoljubju. To je nekaj, česar ne moreš kupiti, to je nekaj, kar se zgodi. Ko ceniš domovino, se zgodi. Ko si ponosen na njen razvoj in napredek in je ne zaničuješ. Ko si srečen, da lahko v njej živiš. Ko čutiš, da v njej živijo tudi ljudje, ki jih imaš rad. (Matic Slavec, 9. a)

Zdravljica mi pripoveduje zgodbo o Prešernovem ponosu na slovenski narod in na domovino. Pripoveduje zgodbo o tem, da znamo biti ‘sami svoji gospodarji’ in da hočemo živeti svobodno in častno. S tem se strinjam. Ni dobro, ko Slovenci dovolimo, da drugi pometajo z nami. (Mario Španić, 9. a)

(Skupno 169 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...